Japonski cesar praznuje okroglo obletnico in svojim najbolj zvestim podanikom (to smo mi, igralci), je naročil, da poskrbimo za veličasten zaključek predstave s čudovito predstavo Hanabijev, »ognjenih rož«. Poslovil se je z besedami: »Naj bo popolno ali pa boste do konca življenja sestavljali origamije – iz marmorja!« Lahko pod pritiskom sodelujemo kot prava ekipa?
Kako se igra?
Hanabi sestavljajo kartice petih različnih barv, označenih s številkami od ena do pet. Cilj igralcev je, da na mizo po vrsti (od 1 do 5) odložimo kartice vsake barve. Sliši se preprosto, ne?
Delo z ognjemeti je zahtevno in če bi igralci gledali neposredno v svoje iskreče se kartice, bi si lahko poškodovali oči … Zato karte držimo obrnjene stran od sebe, kateri del ognjemeta je na njih, pa nam lahko povedo le soigralci, ki nam dajejo minimalne namige o barvi ali o številki. Kot ekipa moramo odigrati prave kartice še preden nam zmanjka časa, kar se zgodi, ko v osrednjem kupčku zmanjka kart.
V čem je čar?
Grimase živčnega pričakovanja, ki jih soigralci za mizo delajo, ko se odločimo, da bomo odigrali eno izmed kartic, pa več kot očitno nimamo pojma, kaj počnemo. Neprecenljivo.
Komu je namenjena?
Hanabi je izvrsten za vse tipe igralcev, ker je izjemno preprost in se ga naučimo v eni minuti. Uradna oznaka na škatli sicer pravi, da je primerna za otroke, starejše od 10 let, mi pa smo prepričani, da je primerna tudi za nekoliko mlajše bistre glave. Ker je dolg največ 30 minut, je odlična vmesna igra za večere družabnih iger, torej kot mala poslastica, ki jo odigrate za uvod ali zaključek.
Zakaj jo imamo tako radi?
Ker je barvita, preprosta, ni tekmovalna, ampak povezovalna, je neskončno zabavna in je nasploh edina igra, ki se vedno zaključi z ognjemetom.
GremoŠeEno* kriterij:
Poznamo nekoga, ki je to igro vzel s seboj na morje in jo igral tako vneto, da tisti vikend ni videl plaže. Resnična zgodba.
* GremoŠeEno je poseben kriterij, s katerim označujemo sposobnost igre, da v solznih očeh poražencev po koncu štetja točk prebudi upanje in zanos, ki svoj crescendo doživi v glasnem kriku: “Gremo še eno!”
